Bil je teden, v katerem se je arhitektura obrnila navznoter. V Benetke prihaja film, ki hoče gledalca ne poučiti o zgradbah, ampak ga vanje potopiti — Wim Wenders je štirinajst let snemal Petra Zumthorja, Brad Pitt pa se je pridružil kot izvršni producent. Isti teden je ZHA v Bakuju predstavil sosesko, ki se skrije med borovce; OMA je v San Franciscu dokončal svojo prvo povsem neprofitno stanovanjsko sosesko v ZDA; Waugh Thistleton je napovedal najvišjo leseno pisarno v državi; v Valencii je bela kocka zlezla v staro opečno lupino; v Fort Worthu bo iz nekdanje dvorane Ku Klux Klana nastalo središče umetnosti in celjenja; ameriška zbornica arhitektov pa je razglasila najdaljši upad naročil v svoji zgodovini. Spodaj je kazalo tedna — zemljevid, po katerem lahko skočite naravnost k zgodbi, ki vas kliče.

Vsaka zgodba ima spodaj svoj samostojen povzetek. Tudi ta teden so bile skoraj vse novice novi ali komaj dokončani projekti, katerih fotografije so avtorsko zaščitene (tiskovno gradivo birojev). Ker proste, jasno licencirane fotografije (javna last, CC0, CC BY ali CC BY-SA) za te projekte tokrat nismo mogli potrditi, je vsaka zgodba opremljena zgolj s povezavo do vira. Uvodna fotografija je iz našega lastnega arhiva — javna stavba, ki nosi isto tiho misel kot osrednja tema tedna: da je atmosfera prostora zgrajena, ne naslikana.

Osnovna šola Šentvid pri Stični — javna stavba, projekt PLATFORM arhitekti
Uvod v teden atmosfere: OŠ Šentvid pri Stični — javna stavba, pri kateri so bili svetloba, snov in počutje uporabnikov izhodišče, ne okras. Foto: PLATFORM arhitekti.

Osrednja tema: Zumthor stopa na platno

Nekatere stavbe se upirajo fotografiji. Lahko jih posnamete z najboljšo opremo in vseeno boste ujeli le njihov obris — ne pa vlage v zraku, temperature kamna pod dlanjo, načina, kako se korak odbije od stene. Prav to je ozadje novice, ki je ta teden najbolj odmevala: 20. avgusta je Dezeen poročal, da se je ameriški igralec Brad Pitt kot izvršni producent pridružil dokumentarnemu filmu From Inside Out – The Architecture of Peter Zumthor, ki ga je nemški režiser Wim Wenders zadnjih štirinajst let snemal v sodelovanju s samim arhitektom. Film bo prihodnji mesec doživel premiero na Beneškem filmskem festivalu; posnet je v 3D tehniki, z namenom, ki je nenavadno skromen in hkrati velik — gledalca hoče v Zumthorjeve stavbe potopiti, ne pa mu o njih predavati.

»Vsi živimo in delamo v hišah, a večina o arhitekturi ne ve skoraj ničesar,« je povedal Wenders. »From Inside Out hoče to spremeniti — ne na poučen način, ampak s čisto potopitvijo in skoraj fizičnim doživetjem. Potovali boste v odročne in izjemne kraje, vaš vodnik pa bo eden največjih poznavalcev 'skrivnosti krajev' na svetu.« Pitt ni naključni podpornik: leta 2019 je Zumthorja razglasil za »mojstra svetlobe in sence« in se na odločilni obravnavi v okrožju Los Angeles zavzel za njegovo prizidavo muzeja LACMA — galerije Davida Geffna, ki so bile dokončane lani. Prav LACMA je ena od stavb, ki nastopajo v filmu, ob termah Vals, spominu Steilneset na Norveškem, hiši Secular Retreat v Angliji, muzeju Kolumba v Kölnu, kapeli Bruder Klaus in stavbi fundacije Beyeler, ki naj bi se odprla še letos.

Za nas je ta novica priložnost za kratko retrospektivo. Zumthor, dobitnik Pritzkerjeve nagrade leta 2009, je zgradil malo — a vsaka njegova stavba je učna ura o snovi. V termah Vals je kamen zložil v plasti, tako da voda, para in svetloba postanejo skoraj liturgija; v kapeli Bruder Klaus je okoli šotora iz smrekovih debel vlil beton, debla nato zažgal in pustil, da ostane votlina, počrnela in dišeča po ognju; v Kunsthausu Bregenz je iz brušenega stekla in betona naredil svetlobni filter, v katerem se dan spreminja v gradivo. Njegova knjiga Atmosphere ni traktat o slogu, ampak seznam drobnih, skoraj gospodinjskih pozornosti: zvok prostora, temperatura materialov, napetost med intimnostjo in odprtostjo, svetloba na stvareh. To je arhitektura, ki jo je težko fotografirati prav zato, ker se dogaja v telesu obiskovalca.

Zato je Wendersova odločitev za 3D in za pripovedi ljudi, ki v teh stavbah živijo in vanje zahajajo, več kot filmski trik — je poskus, da bi na platno prenesli tisto, kar preglednice in razglednice izpustijo. In prav to je nit, ki jo na teh straneh vlečemo iz tedna v teden: da najboljša arhitektura ni podoba, ampak izkušnja. Ko projektiramo hišo, šolo ali vrtec, se prav ta izkušnja — kako pade svetloba na hodnik ob štirih popoldne, kako zveni jedilnica, kako diši les — odloči veliko prej kot na fasadi. Zumthor je zgolj najbolj discipliniran pričevalec te resnice; film pa priložnost, da o njej spregovorimo na glas. (Dezeen)

Baku: soseska, ki se skrije v gozd

21. avgusta je biro ZHA (nekdanji Zaha Hadid Architects) razkril urbanistični načrt za Baku Expo City v Azerbajdžanu — sosesko, ki na 198 hektarjih združuje stanovanja, javne ustanove, kulturna prizorišča, parke, zdravstvene ambulante in športne klube. V središču bo prizidek k obstoječemu razstavišču Baku Expo Center in nova kongresna dvorana, ob njej hotel in mestni trg z gostinsko in prostočasno ponudbo. Stanovanja segajo od garsonjer do večjih družinskih domov, urejenih v to, kar biro imenuje medsebojno povezane soseske: hiše se prekrivajo druga z drugo, kot bi se stiskale skupaj.

Ta stiska ni estetska muha, ampak odgovor na podnebje. Baku ni brez razloga znan kot »mesto vetrov« — pozimi ga premetava hladni Khazri, poleti vroči Gilavar. ZHA je razporeditev volumnov zasnoval tako, da nekatere hiše delujejo kot zaščitni zid pred sunki vetra, z analizo vetrovnega udobja pešcev pa so poskušali umiriti hitrosti in ustvariti zavetne javne prostore. Iz upodobitev govorijo beli, blokovski volumni geometrijskih oblik — jezik, ki ga poznamo iz drugih ZHA projektov, tokrat postavljen v službo mikroklime, ne le silhuete.

Najbolj poveden podatek je zeleni. Soseska bo umeščena v obstoječi borov gozd, načrt pa naj bi ohranil 80 odstotkov od 18.000 dreves na območju. Da gozd tudi v prihodnje zori, so v zasnovo vključili gozdarsko upravljanje in program ponovne zasaditve; vse hiše bodo dobile ozelenjene strehe, ki poleg tega, da stavbe stopijo v okolico, znižujejo potrebo po hlajenju, izboljšujejo toplotno izolacijo in delujejo kot del sistema za zbiranje deževnice. »Načrt daje prednost trajnostnemu, na človeka osredotočenemu okolju z integracijo obnovljive sončne in vetrne energije, pasivnih strategij, učinkovitega ravnanja z vodo in nizkoogljičnih materialov,« je sporočil biro. Javni promet, med drugim posodobljena železniška proga Bakikhanov–Bina–Gala, naj bi sosesko povezal s središčem mesta in letališčem.

Za našo prakso je zanimivo prav preobračanje običajnega vrstnega reda. Pri velikih urbanističnih načrtih pogosto najprej nastane silhueta, zelenje in mikroklima pa se prilepita pozneje. Tu je logika obrnjena: veter in drevje sta izhodišče, oblika stavb pa posledica. Ni nujno, da bo izvedba držala vse obljube z upodobitev — 80 odstotkov ohranjenih dreves je zaveza, ki jo bo mogoče preveriti šele z gradbiščem — a načelo je pravo. Kraj, njegov veter in njegova drevesa niso ovira, ki jo je treba premagati, ampak prvi naročnik projekta. To je nauk, ki velja enako za sosesko v Bakuju kot za hišo na dolenjskem bregu. (Dezeen)

San Francisco: dostojanstvo neprofitnega stanovanja

18. avgusta je biro OMA v San Franciscu dokončal 730 Stanyan — 160 trajno dostopnih stanovanj in svojo prvo povsem neprofitno stanovanjsko sosesko v Združenih državah. Projekt, ki ga je vodil partner OMA Jason Long skupaj z lokalnim birojem Y.A. Studio, stoji na križišču zgodovinske ulice Haight in ulice Stanyan ob robu parka Golden Gate, v soseski Haight-Ashbury. Naročnika sta neprofitna razvijalca TNDC in Chinatown Community Development Center; stanovanja so namenjena družinam z nizkimi dohodki, nekdaj brezdomnim družinam in mladim v prehodu v samostojnost.

Zasnova se izogne dvema pastema, v kateri neprofitna gradnja pogosto pade: monotoniji in tujosti do soseske. Osrednji del stavbe se dviga v osem nadstropij in ima svetlo obarvano fasado, ob njem pa dva štirinadstropna volumna, ki zaključujeta kompozicijo in se prilagodita merilu okoliških hiš. Zunanjost določa sistem modularnih panelov iz s steklenimi vlakni ojačanega betona (GFRC) z valovitim profilom — ta v enem samem prefabriciranem elementu združi okno in prezračevalno rešetko ter s svojim ritmom povzame vzorec sosednjih mestnih hiš. Rezultat je fasada, ki je racionalna in poceni za izvedbo, a ne izgleda poceni.

Program je usmerjen k družinam: več kot polovica stanovanj ima dve ali tri spalnice, kar je za neprofitno gradnjo pomembna in premišljena odločitev, saj prav družinskih enot na trgu najbolj primanjkuje. V pritličju so tri dvorišča — eno globoko, ulici odprto dvorišče v obliki črke U, ki vabi v stavbo, in dve bolj kvadratni, obrnjeni k sosednjim zgradbam; vsa tri je zasnoval lokalni biro GLS Landscape Architecture. Dvorišča prinesejo svetlobo, zrak in poglede v notranjost bloka ter dajo stanovalcem skupni prostor, ki ni le hodnik.

Za slovensko prakso je 730 Stanyan poučen prav v svoji drži. Neprofitno ne pomeni brezoblično; omejen proračun ni izgovor za odsotnost kakovosti, ampak vabilo k iznajdljivosti — pri izbiri prefabriciranega, a izraznega ovoja, pri razporeditvi stanovanjskega spektra, pri tem, da se javni prostor ne prihrani stran. Ko pri nas govorimo o dostopnih in najemnih stanovanjih, se pogovor prehitro sprevrže v razpravo o kvadraturi in ceni na kvadratni meter. Ta blok opomni, da so dvorišče, dvovišinski vhod, ritem fasade in razmerje do ulice prav tako del cene — in prav tako del dostojanstva. Stanovanje, ki je dostopno, si zasluži biti tudi dobro. (Dezeen)

Bellevue: najvišja lesena pisarna v ZDA

17. avgusta sta biroja Waugh Thistleton Architects in Mithun predstavila Bevel — dvanajstnadstropno pisarniško stavbo iz masivnega lesa v mestu Bellevue v zvezni državi Washington. Ob dokončanju naj bi z višino okoli 55 metrov postala najvišja lesena pisarniška stavba v Združenih državah. Naročnik in izvajalec je gradbeno podjetje Skanska, londonski biro Waugh Thistleton pa je eno vodilnih imen lesene gradnje v Evropi — med drugim so postavili nekdaj najvišjo leseno stanovanjsko stavbo na svetu, Murray Grove v Londonu.

Konstrukcija je hibridna: leseni stebri, nosilci in stropovi iz masivnega lesa ostanejo vidni po vsej stavbi, medtem ko betonski temelji in parkirni del na dnu poskrbijo za togost in požarno zbranost, jeklo pa premosti mesta, kjer les sam ne bi zmogel. Ta kombinacija ni kompromis, ampak zrelost — priznanje, da masivni les ni ideologija, ampak material s svojimi mejami, ki jih je najbolje spoštovati. Ime Bevel (poševni rob, posnetje) namiguje na obdelavo, ki zmehča robove volumnov; vidni les v pisarnah pa je hkrati konstrukcija in notranja oprema, saj toplota lesenih površin nadomesti velik del tega, kar bi sicer opravile obloge.

Zakaj je to pomembno onkraj rekorda? Ker pisarniška gradnja velja za enega največjih ogljičnih grešnikov, masivni les pa ogljik veže namesto, da bi ga oddajal. Vsak kubični meter lesa v nosilni konstrukciji je hkrati skladišče ogljika in zamenjava za beton ali jeklo, katerih proizvodnja je energetsko potratna. Da tak sistem doseže dvanajst nadstropij v državi, kjer so gradbeni predpisi za leseno visoko gradnjo dolgo veljali za zadržane, je znak, da se okno za leseno gradnjo tudi na severnoameriškem trgu odpira.

Za nas v Sloveniji, deželi z veliko lesa in dolgo tradicijo lesene gradnje, je Bevel opomnik in izziv hkrati. Opomnik, da masivni les ni le za počitniške koče in enodružinske hiše, ampak zmore nositi tudi večnadstropne javne in poslovne programe. In izziv, ker se prav pri nas leseni konstrukciji pogosto še vedno pripisuje status »butične« izbire, ne pa resne sistemske rešitve za šole, vrtce in poslovne stavbe. Hibridna zasnova, kakršno kaže Bevel — les, kjer blesti, beton in jeklo, kjer je to nujno — je najbolj trezen recept, kako to spremeniti. (Dezeen)

Valencia: bela kocka v stari opečni lupini

21. avgusta je Dezeen predstavil Casa Nido — hišo lokalnega biroja Iterare Arquitectos v soseski Torrefiel na severu Valencie, kjer je čista bela kocka zlezla v staro opečno lupino obstoječe stavbe. Naslov (»gnezdo«) je natančen: nova arhitektura se ni postavila na mesto stare, ampak se je ugnezdila vanjo. Kljub temu da so od občine dobili dovoljenje za popolno rušitev, so se arhitekti odločili ohraniti izvirni ovoj iz polne opeke in apnene malte ter znotraj njega zgraditi drugo, samostojno arhitekturo — gesta, ki v soseski s skromno arhitekturno dediščino zavestno opozarja na tisto malo, kar je vredno ohraniti.

Poseg je namerno »brutalen« in reduciran. Zunanjost in notranjost sta zaključeni v gladkem belem ometu in apnencu, ki grobo, staro opeko postavita v ostro nasprotje — novo je hladno, natančno, gladko; staro je toplo, neenakomerno, ročno. Volumen je organiziran okoli dvorišča na zadnjem delu parcele, ki vsem prostorom prinaša naravno svetlobo, prezračevanje in poglede; osrednje okno se dviga skoraj sedem metrov v višino in poveže notranjost z nebom nad dvoriščem. Parcela je stisnjena med višje stanovanjske bloke, zato je dvorišče edini zanesljiv vir svetlobe — in prav zato jedro celotne zasnove.

Casa Nido je majhna zgodba z velikim sporočilom o ponovni rabi. Najlažja pot bi bila rušitev in novogradnja; dovoljenje zanjo so že imeli. Namesto tega so se odločili za težjo, a bogatejšo pot — ohraniti obstoječo strukturo kot dediščino in pripoved ter jo napolniti z novim življenjem. Napetost med grobo opeko in gladkim belim ometom ni le estetska poteza, ampak vidno pričevanje časa: stavba pove svojo zgodovino s tem, da pusti staro in novo, da se dotakneta, ne da bi se zlila.

Za slovensko prakso, kjer se vsak dan srečujemo z rekonstrukcijami, prizidavami in spremembami namembnosti, je to dragocen zgled. Zakon nam pogosto ponuja bližnjico rušitve; Casa Nido opozarja, da ohranjanje obstoječega ovoja ni nujno breme, ampak lahko postane najmočnejša ideja projekta. Stara opeka, ki je bila že tam, je postala okvir, mera in spomin nove hiše — in to ceneje ter z manjšim okoljskim odtisom, kot bi jo stala rušitev in gradnja od začetka. Ponovna raba ni nostalgija; je zdrav razum, ki mu narekuje tudi ogljični račun. (Dezeen)

Fort Worth: iz dvorane sovraštva prostor celjenja

20. avgusta je Dezeen poročal, da ekipa, ki jo sestavljata biroja Studio Barnes in ch_studio, pripravlja preobrazbo stavbe iz dvajsetih let 20. stoletja v teksaškem Fort Worthu — nekdanje dvorane bele rasistične skupine Ku Klux Klan — v središče za umetnost in skupnostno celjenje. Projekt vodi pobuda Transform 1012, ki je leta 2022 razpisala natečaj in med 27 prijavami izbrala prav to ekipo; poleg Germana Barnesa (Studio Barnes) pri projektu sodelujeta Dennis Chiessa (ch_studio) in Maria Gomez (GFF). Prenovljena stavba bo dobila ime Fred Rouse Center for Arts and Community Healing — po Fredu Rousu, temnopoltem delavcu, ki so ga v Fort Worthu leta 1921 linčali.

Zgodba te stavbe je najprej zgodba o pomenu, šele nato o obliki. Nekdanja »klavern« št. 101 — dvorana, v kateri se je zbirala organizacija, katere celoten obstoj je temeljil na izključevanju in nasilju — naj bi postala prostor, ki je natanko nasprotje: odprt, vključujoč, namenjen umetnosti in skupnemu okrevanju skupnosti, ki jo je taka ideologija ranila. To je ponovna raba v najbolj radikalnem pomenu besede: ne le, da se ohrani konstrukcija, ampak se obrne sam pomen kraja. Zidovi ostanejo; tisto, čemur služijo, se postavi na glavo.

Po objavljenih podatkih se bo gradnja začela v začetku leta 2027, veliko odprtje pa je predvideno za leto 2028; pred dokončno zasnovo ekipa zbira odzive skupnosti — kar je pri projektu s tako težo edino pravilno, saj mora prostor pripadati ljudem, ki jim je namenjen. Prav vključenost skupnosti bo verjetno odločila, ali bo center zaživel kot resnično skupni prostor ali le kot dobronameren spomenik.

Za arhitekturno stroko je tu nauk, ki presega Teksas. Stavbe niso nevtralne; nosijo spomin na to, čemur so služile. Arhitekt, ki se loti take preobrazbe, ne dela le s konstrukcijo, ampak s pomenom — z vprašanjem, kaj ohraniti kot pričevanje, kaj odstraniti in kako novo rabo vpisati tako, da ne izbriše zgodovine, a je tudi ne slavi. To je delo, ki ga ni mogoče opraviti zgolj s tlorisom; zahteva zgodovino, etiko in poslušanje. In prav zato je med najbolj zahtevnimi in najbolj vrednimi nalogami, ki jih naša stroka pozna. (Dezeen)

Amerika: najdaljši upad naročil v zgodovini stroke

Zadnja zgodba tedna ni stavba, ampak številka, ki zadeva vsak arhitekturni biro — tudi slovenskega, saj gospodarski cikli redko ostanejo znotraj ene celine. 19. avgusta je Dezeen poročal, da je Ameriška zbornica arhitektov (AIA) razglasila najdaljši upad prihodkov v ameriški arhitekturi doslej. Indeks naročil (Architecture Billings Index, ABI), ki ga AIA pripravlja skupaj z Deltekom, je julija 2026 padel na 46,6; vrednost pod 50 pomeni krčenje, nad 50 rast. Sektor je tako v upadu že skoraj tri leta in pol — dovolj dolgo, da je presegel 30-mesečni upad iz finančne krize leta 2008.

Glavni ekonomist AIA je upad pripisal »makroekonomski negotovosti« in rasti cen nafte. Poučna je struktura padca: indeks povpraševanja po projektih ostaja rahlo pozitiven, pri 52,6, kar pomeni, da naročniki še vedno preučujejo projekte in se pozanimajo — a to zanimanje se vse redkeje prevede v podpisane pogodbe. Indeks projektnih pogodb je namreč padel na 47,2, potem ko se je mesec prej že skoraj približal rasti. Z drugimi besedami: telefoni zvonijo, mize s skicami se polnijo, a naročila obtičijo tik pred podpisom.

To je za stroko posebej naporna vrsta krize. Odkrit, oster padec je vsaj jasen; dolgo, plitvo vztrajanje pod gladino pa izčrpava — biroji vlagajo v ponudbe in idejne zasnove, ki se ne sklenejo, ekipe pa je težko načrtovati, ko je pretok dela nepredvidljiv. Za nas na drugi strani Atlantika ameriški ABI ni neposredno merilo, je pa opozorilo. Kaže, kako občutljiva je projektantska stroka na obrestne mere, cene energije in splošno negotovost — dejavnike, ki se med celinami pogosto prelivajo.

Za mlad biro je nauk povsem praktičen. Odpornost se ne gradi v dobrih letih z rastjo za vsako ceno, ampak z razpršenostjo naročil — med stanovanjsko, javno in industrijsko gradnjo, med novogradnjami in prenovami, med velikimi in majhnimi projekti. Prav prenove, rekonstrukcije in legalizacije, o katerih pišemo v strokovnih člankih, so pogosto tiste, ki v negotovih časih tečejo naprej, ko se velike novogradnje ustavijo. Kdor zna delati na obeh koncih spektra, laže prečka obdobje, ko naročila obtičijo tik pred podpisom. In prav to je za majhen biro najbolj otipljiva lekcija tega tedna: dolg, plitev upad se ne premaga z večjimi obljubami, ampak s stabilnim, raznolikim pretokom dela in z odnosi z naročniki, ki zdržijo tudi, ko se gospodarstvo obotavlja. (Dezeen)

Namesto sklepa

Nit tega tedna je atmosfera — tisto, kar v arhitekturi ostane, ko odmislimo silhueto in ceno na kvadratni meter. Wenders in Pitt sta jo poskušala ujeti na 3D platno, ker vesta, da Zumthorjevih sten ni mogoče fotografirati; ZHA jo v Bakuju gradi iz vetra in ohranjenih borovcev; OMA v San Franciscu dokazuje, da si tudi najcenejše stanovanje zasluži dvorišče in ritem; Waugh Thistleton jo v Bellevueju izdeluje iz vidnega lesa; Iterare jo v Valencii najde v napetosti med staro opeko in belo kocko; ekipa iz Fort Wortha pa opominja, da atmosfera prostora nosi tudi njegov spomin — in da ga je mogoče preobrniti. In celo suha številka ABI govori o istem: da arhitektura ni le podoba, ampak delo, ki potrebuje čas, zaupanje in podpisano pogodbo, da sploh nastane. Vse skupaj pravi tisto tiho reč, ki jo ponavljamo iz tedna v teden: stavba, ki jo bomo čez petdeset let hoteli varovati, bo najbrž tista, ki je znala biti pozorna. Na svetlobo, na snov, na to, kako človek v njej preživi dan.

Viri: Dezeen (17.–21. avgust 2026), povezave ob vsaki zgodbi. Dodatna dejstva o projektih 730 Stanyan, Bevel, Casa Nido in Fred Rouse Center: javno dostopna poročila birojev in medijev. Fotografije projektov iz tega tedna so večinoma avtorsko zaščitene; proste, jasno licencirane fotografije tokrat nismo potrdili, zato so zgodbe opremljene le s povezavami do virov. Uvodna fotografija: PLATFORM arhitekti. Članek je uredniške in informativne narave; objavljen 24. avgusta 2026.

Pogosta vprašanja

Kdaj in kje bo premiera filma o Petru Zumthorju?

Dokumentarni film From Inside Out – The Architecture of Peter Zumthor režiserja Wima Wendersa bo premiero doživel na Beneškem filmskem festivalu septembra 2026. Film je posnet v 3D tehniki, snemanje je potekalo štirinajst let, med stavbami v njem pa so terme Vals, LACMA, kapela Bruder Klaus, muzej Kolumba, hiša Secular Retreat, spomin Steilneset in stavba fundacije Beyeler. Brad Pitt je izvršni producent.

Kaj naredi Baku Expo City ZHA trajnostnega?

Načrt na 198 hektarjih ohranja 80 odstotkov od 18.000 obstoječih dreves, vsem hišam doda ozelenjene strehe za nižjo porabo hlajenja in zbiranje deževnice, razporeditev volumnov pa z analizo vetra ustvarja zavetne prostore v mestu, znanem po močnih vetrovih. Vključuje tudi obnovljivo sončno in vetrno energijo ter nizkoogljične materiale.

Zakaj je stavba Bevel pomembna?

Bevel biroja Waugh Thistleton in Mithun bo z dvanajstimi nadstropji in okoli 55 metri višine ob dokončanju najvišja pisarniška stavba iz masivnega lesa v ZDA. Pomembna je, ker dokazuje, da leseni konstrukcijski sistem zmore večnadstropne poslovne programe in hkrati veže ogljik namesto betona in jekla.

Kaj pomeni upad ABI za slovenske arhitekte?

Ameriški indeks naročil (ABI) je julija 2026 padel na 46,6 in traja že skoraj tri leta in pol — najdaljši upad doslej. Za slovenske biroje ni neposredno merilo, je pa opozorilo, kako občutljiva je stroka na obrestne mere in negotovost. Odpornost gradi razpršenost naročil: kombinacija novogradenj, prenov, rekonstrukcij in legalizacij med stanovanjsko, javno in industrijsko gradnjo.

Povezani projekti

Sorodni članki

Viri

Prejšnji tedenski pregled: Arhitektura tedna – Stene, ki znižujejo mrzlico (17. avgust 2026)