Bil je teden, ki je govoril o zemlji. O muzeju, ki se ni hotel dvigniti kot spomenik, ampak se je zleknil v prerijo. O hiši, ki stoji na desetih votlih stebrih in v vsakega skrije kopalnico, stopnišče, shrambo. O razstavi, ki je iz arhivov potegnila celo generacijo afriških arhitektov, ki so beton učili dihati v tropski vročini. In o dvorani ob reki, ki ni nikoli zapela in bo do božiča porušena. Spodaj je kazalo tedna – kratek zemljevid, po katerem lahko skočite naravnost k zgodbi, ki vas kliče.

Osrednja tema: v MoMA se prižge arhitektura osvoboditve

5. julija 2026 je newyorški Muzej moderne umetnosti v galerijah Roberta B. Menschela odprl razstavo Architects of Liberation: Modernism in Western Africa, ki bo na ogled do 2. januarja 2027. Kustosa Martino Stierli, glavni kurator za arhitekturo in oblikovanje, ter gostujoči kurator Ikem Stanley Okoye z Univerze v Delawaru sta ob sodelovanju Mallory Cohen zbrala okoli 450 predmetov – risb, maket, arhivskih fotografij – iz zbirk več kot petdesetih posojevalcev iz sedemnajstih držav. Večina teh predmetov ni bila nikoli javno razstavljena; večina teh arhitektov ni bila nikoli predstavljena v razstavi ali znanstveni monografiji.

Razstava zajema obdobje od poznih petdesetih do zgodnjih osemdesetih let, ko je celina prehajala v neodvisnost – leto 1960, »leto Afrike«, je sedemnajstim državam prineslo politično samostojnost. Dela se raztezajo čez sedem držav: Benin, Kamerun, Slonokoščeno obalo, Gano, Nigerijo, Senegal in Togo. To ni razstava o slogu. Je razstava o tem, kako se mlada država nariše. Kako beton, ki so ga v Evropo prinesli kot univerzalni jezik, v tropih zaživi drugače: kot senca, kot prezračevanje, kot zaslon pred soncem. Stierli govori o »arhitekturnem jeziku samoodločbe«, ki je modernizem prilagajal, prisvajal in znova izumljal za določene kulturne, politične in podnebne razmere.

Med osrednjimi deli je La Pyramide v Abidžanu – petnadstropni stolp Rinalda Olivierija, dokončan leta 1973, ki je predrugačil obzorje mesta in danes velja za enega najčistejših primerov afriškega brutalizma. Poleg nje senegalski sejemski kampus CICES arhitektov Jeana-Françoisa Lamoureuxa in Jeana-Louisa Marina, utelešenje »asimetričnega paralelizma« predsednika-pesnika Léopolda Senghorja; paviljon afriške enotnosti na sejmišču v Akri; univerza Ife v Nigeriji z urbanistično zasnovo Arieha Sharona. Ob prvi generaciji šolanih afriških arhitektov – Demas Nwoko, John Owusu Addo, Vic Adegbite, Cheikh Ngom, Jean Léon – razstava priznava tudi tuje sopotnike: Zorana Bojovića iz Jugoslavije, Rinalda Olivierija iz Italije, Henrija Chometta iz Francije.

Zakaj je to zgodba tedna? Ker premakne središče. Zgodovino modernizma še vedno pišemo skozi Le Corbusiera, Miesa, Bauhaus – skozi belino in sever. Tu pa se pokaže, da je bil beton tudi orodje dostojanstva, da so bili trg, banka, gledališče in univerza načini, kako povedati: tu smo, sami odločamo, kako bo videti naš prostor. Ob katalogu s 175 barvnimi ilustracijami in novi fotografski seriji Françoisa-Xavierja Gbréja je Architects of Liberation vabilo, da modernizem beremo kot mnoštvo glasov – in da priznamo, koliko ga je nastalo daleč od muzejskih dvoran, v katerih ga zdaj prvič vidimo zbranega. (ArchDaily, MoMA)

Snøhetta: knjižnica, ki je pokrajina

4. julija 2026, na 250. obletnico Združenih držav, se je v Medori v Severni Dakoti odprla Rooseveltova predsedniška knjižnica (TRPL), delo norveško-ameriškega biroja Snøhetta. Zgradba stoji na 38 hektarih tik ob Narodnem parku Theodora Roosevelta, meri približno 8.900 kvadratnih metrov in naj bi letno sprejela več kot 200.000 obiskovalcev. Vodilo projekta je preprosto in skoraj protispomeniško: »Knjižnica je pokrajina.«

Namesto da bi se dvignila v gesto, se stavba vzpne iz griča in se pokrije z dostopno zemljeno streho, ki se razteza čez več kot 11.000 kvadratnih metrov žive prerije. Obiskovalec se lahko povzpne po njej, kot bi hodil po neokrnjeni travi Badlandsov; meja med streho in krajino se zabriše. Snøhetta je nastopila kot arhitekt, krajinski arhitekt in oblikovalec interierjev hkrati, tako da se arhitektura, pokrajina in pripoved zlijejo v eno neprekinjeno izkušnjo. Konstrukcija združuje masiven les in zemljene stene – materiala, ki nosita čas in dlan; les je topel, zemlja hladna, oba dišita.

Ambicija projekta ni le estetska. TRPL se predstavlja kot najbolj regenerativna kulturna stavba v Amerikah in eden najbolj ambicioznih poskusov, da bi dosegel polni certifikat Living Building Challenge – najstrožji okoljski standard na svetu. Zasnovan je okoli okvira »štirih ničel«: nič energije, nič vode, nič emisij, nič odpadkov. Ob tem sledi najvišjim ravnem certifikatov LEED in SITES, hkrati pa obnavlja celotno 38-hektarsko posestvo. Fotografije Nica Lehouxa kažejo notranjost, kjer les filtrira ravno, ostro dakotsko svetlobo, in zunanjščino, ki v somraku skoraj izgine v grič.

Kar je tu vredno premisleka, ni tehnologija, ampak drža. Predsedniške knjižnice so v ZDA praviloma spomeniki ega – monumenti, ki gledajo navzgor. Snøhetta je izbrala nasprotno pot: stavbo, ki se skloni, ki se pusti prerasti travi, ki časti prav tisto pokrajino, ki jo je Roosevelt kot naravovarstvenik ščitil. To je arhitektura, ki razume, da lahko največja moč izhaja iz umika. Vprašanje, ki ostaja odprto, je preizkus časa: ali bo »živa« streha res živela, ali pa bo vzdrževanje prerije v ostrem celinskem podnebju terjalo več, kot se zdi na fotografijah prvega poletja. A kot gesta – kot ideja, da je najlepši spomenik lahko kos obnovljene zemlje – je TRPL eden najtišjih in najpogumnejših projektov leta. (ArchDaily, Dezeen)

Studio Font: deset stebrov, ki so hkrati streha in soba

V Mazunteju, na strmi obali Oaxace nad Tihim oceanom, je mehiški biro Studio Font dokončal hišo Casa Diez Pies – »Hišo desetih stopal«. Ime pove vse: 250 kvadratnih metrov bivanja je dvignjenih na deset masivnih betonskih stebrov. Ti niso zgolj konstrukcija. Vsak od njih je votel in v sebi skriva program – stopnišče, kopalnico, shrambo, garderobo, stranišče. »Vsaka od desetih opor postane hkrati struktura, program in ovoj,« je za Dezeen povedala ustanoviteljica Raquel Font, »in skoncentrira stik stavbe s tlemi, medtem ko oblikuje prostorsko izkušnjo hiše.«

Odločitev za stebre je bila najprej ekološka. S tem, ko se hiša dotika tal na desetih točkah namesto po celotnem tlorisu, ostane strmo pobočje s svojo vegetacijo skoraj nedotaknjeno; rastje se pretaka med oporami. Ukrivljena geometrija stebrov je izposojena iz bližnje Punta Comete, skalnega rtiča, kjer se polotok v gladkih, z vodo izbrušenih masah spušča v ocean. Beton je tako dobil obliko kamna, ki ga je izklesalo morje – ne stroga tehnika, ampak spomin na erozirano skalo.

Hiša je zasnovana kot uganka, rešena z eno samo kockico: modul, ponovljen štirikrat in vsakič zamaknjen za 50 cm v tlorisu in 50 cm v prerezu. Ta zamik ustvari sekvenco stopničastih teras, ki se spuščajo po pobočju in ohranjajo neprekinjen pogled proti oceanu. Med stebri se odpirajo sobe s celovišinskimi lesenimi zložljivimi polkni, ki interier razprejo na posamezne balkone. Zgoraj so strešne terase, povezane z zunanjimi betonskimi stopnicami; dve zaščitita široki leseni lameli, ena skriva plitek bazen. Nekateri stebri se na vrhu zaključijo s steklom in postanejo svetlobniki za prostore pod sabo, drugi z majhnimi cvetličnimi koriti.

Materialnost je premišljena in skopa. Vidni beton je pigmentiran v topel odtenek blede terakote in ulit na mestu, z ročno upognjeno armaturo in opažem po meri, ki so mu izklesali zaobljene vogale. Ta terakotna površina se sreča z lesom – oblog sten, stropov in vgradnega pohištva – ki v skope prostore prinese toploto. Fotografije Alberstudia kažejo hišo, ki je pravzaprav priprava na eno samo doživetje: sedeti med dvema stebroma, ob odprtem polknu, in gledati, kako pacifiška svetloba pada skozi votla betonska »debla« na tla. To je majhna hiša z veliko idejo – da je nosilni element lahko hkrati streha, soba in okno. (Dezeen, ArchDaily)

Francis Kéré: navpično igrišče iz lesa in rjavega jekla

Na kampusu Tehnične univerze v Münchnu je berlinski biro Kéré Architecture ustanovitelja in Pritzkerjevega lavreata Diébéda Francisa Kéréja dokončal vrtec Kinderoase an der TUM. Namenjen je otroškemu varstvu za mlade zaposlene – še posebej za matere – da bi laže usklajevale delo in družino. Na 1.540 kvadratnih metrih se prepletajo uprava, igralnice in strešna terasa, povezane z okroglim stopniščem in nizom notranjih toboganov.

Kéré je stavbo zasnoval kot »navpično igrišče«. »Igra je jedro te zasnove,« je povedal za Dezeen. »To je stavba o gibanju, zabavi in dogodivščini. Mislili smo jo kot petnadstropni vrtec, navpično igrišče.« Ker je parcela – nekdanje parkirišče med glavnim kampusom in menzo – majhna in gosto obdana, je bilo treba iti navzgor. Večnivojsko igrišče je postavljeno na sprednjo stran stavbe, tik ob hrupno ulico, kjer deluje kot akustični blažilnik za učilnice zadaj. Na strehi je terasa z vzdevkom »Himmelswiese« – nebeški travnik – dodatni prostor za igro z razgledom nad mesto.

Konstrukcija je skoraj v celoti lesena, zasnovana skupaj z avstrijskim birojem HK Architekten in v notranjosti povsod puščena vidna. Zunaj je les počrnjen in zavit v oglato fasado z obešenimi lamelami iz preperelega, rjavo oksidiranega jekla (corten). Ta kontrast – topel les znotraj, rjava kovina zunaj – ni le estetski. »Les ima čudovito haptiko; je topel, dobro odbija svetlobo in spodbuja naravno prezračevanje,« pravi Kéré. »Te lastnosti v gostem grajenem okolju ustvarijo prostor radodarnosti in odprtosti, kar je odlično za otroke.«

Notranjost povezuje osrednje okroglo stopnišče, osvetljeno s svetlobnikom; sledi mu niz lesenih toboganov, ki prebadajo etaže in jih dopolnjuje pohištvo, oblikovano v biroju samem. Nadstropja so razvrščena po starosti otrok, z jedilnicami, skupnimi igralnicami in telovadnico. Fotografije Iwana Baana kažejo otroke sredi gibanja – drseče, plezajoče, tekajoče – kar je natanko tisto, kar je Kéré hotel. Projekt sodi v niz njegovih nedavnih del, od Goethejevega inštituta v Dakarju iz stiskanih zemljenih blokov do perforirane opečne klinike v Burundiju. In pokaže Kéréjevo trajno prepričanje: da mora arhitektura, tudi v bogatem evropskem mestu, najprej služiti telesu – toplini roke na leseni ograji, svetlobi skozi svetlobnik, veselju otroka, ki se spusti po toboganu z nadstropja na nadstropje. (Dezeen)

Ekvador: ko 20.000 podpisov ustavi zmagovalca

V Quitu se je razvnela ena največjih razprav tedna o razmerju med arhitekturno stroko in voljo javnosti. Ekvadorska vlada je preklicala zmagovalni natečajni projekt za novo stavbo Nacionalnega muzeja Ekvadorja (MuNA), delo španskega biroja Studio Alberto Campo Baeza in lokalnega studia MAODA. Povod je bila spletna peticija, ki je zbrala 20.000 podpisov; podpisniki so grajali obseg sheme, njeno »blokovsko« pojavnost in domnevno neskladje z ekvadorsko »nacionalno identiteto«.

Zasnova je muzej postavljala kot sidro parka La Carolina – kubičen volumen s sedmimi navpično zloženimi atriji, združen pod temo Echoes of the Sun (Odmevi sonca). Na 36.000 kvadratnih metrih naj bi shranil 1,4 milijona predmetov dediščine. Ekipa ga je opisala kot »navpično škatlo, kjer svetloba in sonce prevzameta glavno vlogo – pravo škatlo svetlobe in sence, ki se odpira proti mestu in mogočni andski pokrajini«. To je Campo Baeza v čisti obliki: arhitekt, čigar celoten opus je meditacija o svetlobi, masi in praznini.

Minister za promet in infrastrukturo Roberto Luque je odločitev pospremil odločno: »Predlagana zasnova za Nacionalni muzej ni tisto, kar Ekvador potrebuje, še posebej Quito. Kot minister to odločitev v celoti podpiram, ker delim prepričanje, da se mora projekt odzvati na občutje mesta.« Ministrstvo je napovedalo, da bo vseh 17 prvotnih finalistov znova tekmovalo v novem postopku pred predvidenim začetkom gradnje leta 2027.

Campo Baeza in MAODA sta se uprla. V skupnem odzivu z naslovom V bran javnim, svobodnim in odprtim arhitekturnim natečajem sta zapisala, da poteza »ruši preglednost in integriteto javnega natečajnega postopka, katerega pravila so bila objavljena in izrecno sprejeta s strani vseh sodelujočih ekip«. Sklicujeta se na Sydneysko opero in Guggenheimov muzej v Bilbau – projekta, ki ju je javna razprava obogatila, ne pa ustavila. »Ni se nam dovolilo sodelovati v državljanski razpravi niti uveljaviti izboljšav, ki nam jih je predlagala natečajna žirija.« Prvotni natečaj je pritegnil 148 prijav; v žiriji je sedel tudi nekdanji dekan princetonske šole za arhitekturo Alejandro Zaera-Polo, med finalisti pa so bila imena kot SANAA, BIG, Rafael Moneo, OMA in SOM. Zgodba odpira staro vprašanje: kdo je lastnik javne zgradbe – stroka, ki jo zasnuje, ali ljudje, ki bodo živeli ob njej? (Dezeen)

Tbilisi: dvorana, ki ni nikoli zapela

V osrednjem parku Rhike v Tbilisiju stoji objekt, ki je bil zgrajen, a nikoli uporabljen – in ki bo zdaj izginil. Mestni oddelek za arhitekturo je izdal dovoljenje za rušenje koncertne dvorane Rike, dela italijanskega biroja Studio Fuksas. Po poročanju gruzijskega tiska ima lastnik čas do 25. decembra 2026, da stavbo razgradi. Tako se manj kot petnajst let po dokončanju konča zgodba enega najbolj prepoznavnih neuporabljenih objektov v regiji.

Cevasta, iz sprijetih steklenih in jeklenih tubusov sestavljena dvorana, ki sta jo zasnovala Massimiliano in Doriana Fuksas, je bila večinoma dokončana leta 2012. Nato je sledila menjava oblasti in projekt je bil opuščen – nikoli odprt za javnost, več kot desetletje prazen. Leta 2022 je bil prodan nepremičninskemu razvijalcu, ki ga je leta 2025 prodal sedanjemu lastniku, podjetju Makro Constructions. Njegova prihodnost je vsa ta leta visela v zraku.

Odziv oblasti je bil oster in skoraj brezčuten. Župan Tbilisija Kakha Kaladze je stavbo opisal kot »smetišče« v »zelo slabem stanju«. »To je zasebna lastnina, stavba, ki je bila popolnoma nefunkcionalna. Smetišče, bi lahko rekli. Funkcionalno neupravičena, zato se je zasebni lastnik odločil za razgradnjo,« je dejal. Za lokacijo je bil nekoč omenjen hotel, a Kaladze pravi, da noben nov projekt še ni predstavljen: »Gre za zelo pomemben prostor, zato mora biti projekt v skladu z okoljem.« Beseda »smetišče« za stavbo, ki je nikoli nihče ni smel uporabljati, pove veliko o tem, kako hitro se arhitekturna ambicija spremeni v breme, ko ostane brez politične in finančne podpore.

Studio Fuksas je napovedano rušenje označil za »pomemben kulturni polom«. Zgodba je boleča prav zato, ker gre za stavbo, ki ni nikoli zaživela – ni imela priložnosti, da bi jo napolnili zvok, telesa, dih dvorane. Postavlja vprašanje, ki je tesnobno sodobno: kaj storiti z ambicioznimi kulturnimi objekti, ki jih zgradi ena politična volja in zavrne naslednja? Med gradbeno gesto in dejanskim življenjem stavbe zeva prepad, v katerega pade marsikatera zamisel. Tbilisijeva cev iz stekla in jekla je bila zasnovana kot instrument; zdaj bo razstavljena, ne da bi kdaj zazvenela. To je najbrž najbolj otožen tip arhitekturne izgube – ne propad zaradi časa, ampak tišina zaradi zamujene priložnosti. (Dezeen)

Stirlingova nagrada 2026: opeka, les in prenova ob 30. obletnici

Kraljevi inštitut britanskih arhitektov (RIBA) je razkril šesterico kandidatov za letošnjo Stirlingovo nagrado – najvišje arhitekturno priznanje v Združenem kraljestvu, ki letos praznuje 30. obletnico. Kot pretekla leta so vse šortlistane stavbe v Angliji: dve v Londonu, dve v Cambridgeu, ena v Essexu in ena v Hertfordshiru. Predsednik RIBA Chris Williamson je dejal, da izbor »pokaže, kaj arhitektura zmore, ko se ustvarjalnost, namen in javna vrednost združijo«.

Najbolj opažen je Paddington Square biroja Renzo Piano Building Workshop in Adamson Associates – kocka 55 krat 55 metrov iz vidne jeklene konstrukcije in zavesnih sten, dokončana leta 2024, devet let po prvi predstavitvi ter po javni preiskavi, kritikah in ustavljeni gradnji. To je šele drugič, da se Renzo Piano znajde na Stirlingovem seznamu; prvič je bil s Shardom leta 2014, a je ostal praznih rok. Drugi londonski projekt je stanovanjska soseska Lion Green Road v Croydonu biroja Mary Duggan Architects in RUFF Architects – pet opečnih stavb z vetrnično razporejenimi stanovanji okoli osrednjega jedra, ki mešajo dostopna in tržna stanovanja.

Cambridge zastopata dva projekta. Haworth Tompkins je razširil Pembroke College tako, da je prenovil šest obstoječih in dodal šest novih stavb, povezanih z lesenimi križnimi hodniki; biro je Stirlinga osvojil že 2014 z gledališčem Everyman v Liverpoolu. Lanski zmagovalec, Witherford Watson Mann Architects, upa na ponovitev z v hrast uokvirjenim prizidkom k spomeniško zaščitenemu Clare Collegeu. Šesterico dopolnjujeta kulturno središče BEAM v Hertfordu (Bennetts Associates in Citizens Design Bureau), grozd opečnih volumnov okoli gledališča iz sedemdesetih, ter opečna hiša na robu gozda Epping biroja Sergison Bates.

Kaj nam letošnji izbor pove? Predvsem to, da je britanska arhitektura vse bolj naklonjena opeki, lesu in premišljeni prenovi obstoječega, ne pa spektaklu – štiri od šestih del so v celoti ali deloma prenove in dozidave. Ozadje je resnično: v svetu, ki se prebuja k ogljičnemu odtisu gradnje, je najbolj trajnostna stavba pogosto tista, ki že stoji. Paddington Square s svojo jekleno kocko ostaja glasni tujec v tej družbi tihih, taktilnih intervencij – in prav to napetost med spektaklom in skromnostjo bo zanimivo spremljati do razglasitve zmagovalca jeseni. Za bralca pri nas je poduk jasen: vrhunska arhitektura danes ni nujno nova; je pogosto natančno, obzirno delo z že obstoječim tkivom mesta. (Dezeen)

Namesto sklepa

Če je bila kakšna nit tega tedna, je bila to nit zemlje in obstoječega. Snøhettina streha iz žive prerije, Fontovi stebri, ki se komaj dotaknejo pobočja, Kéréjev les, ki diha, Stirlingove opečne prenove – vse to govori isti jezik: manj gesta, več telo, materialen in umeščen v prostor. Tudi obe negativni zgodbi – preklic v Quitu in rušenje v Tbilisiju – sta o istem: arhitektura ni le narisana forma, ampak dogovor med stroko, oblastjo in ljudmi, ki v njej živijo. Razstava v MoMA pa nas spomni, da je bil ta pogovor vedno svetovljanski – da so beton, svetlobo in senco že pred šestimi desetletji na drugem koncu sveta pisali arhitekti, ki jih šele zdaj beremo.

Sorodno branje pri nas: Chipperfieldov Faro Santander – svetilnik iz banke · Aaltov sanatorij Paimio · Zumthorjeve galerije LACMA · vsi članki · naši projekti.

Sorodno iz naše prakse pri javnih in stanovanjskih programih: Vrtec Labod · OŠ Šentvid pri Stični · Večstanovanjski blok Litija.

Pogosta vprašanja

Katera je osrednja arhitekturna zgodba tedna (27. julij 2026)?

Razstava Architects of Liberation: Modernism in Western Africa v newyorškem MoMA (5. julij 2026 do 2. januar 2027), ki predstavi zahodnoafriški modernizem obdobja neodvisnosti z okoli 450 predmeti iz sedmih držav.

Kaj je posebnost Rooseveltove knjižnice biroja Snøhetta?

Odprta 4. julija 2026 v Medori (Severna Dakota); zasnovana po načelu, da je knjižnica pokrajina, z dostopno zemljeno streho iz žive prerije in cilji štirih ničel za certifikat Living Building Challenge.

Kdo je v ožjem izboru za Stirlingovo nagrado 2026?

RIBA je ob 30. obletnici nagrade izbrala šest stavb, vse v Angliji: dve v Londonu, dve v Cambridgeu, eno v Essexu in eno v Hertfordshiru. Najbolj opažen kandidat je Paddington Square biroja Renzo Piano Building Workshop in Adamson Associates.

Viri

Opomba o slikah: za nobeno od tokratnih zgodb ni bilo mogoče potrditi slike z jasno prosto licenco (javna last / CC0 / CC-BY). Objavljene press fotografije so »vse pravice pridržane«, zato članek namenoma ne vsebuje vpetih fotografij, temveč zgolj povezave do izvornih virov.