Bil je teden, v katerem je modernizem prvič dobil naslov. Ne kot slog v učbeniku, ampak kot kraj, ki ga je treba varovati — trinajst finskih stavb Aina, Elisse in Alvarja Aalta je stopilo na Unescov seznam svetovne dediščine. Isti teden je Saarinenov terminal v Washingtonu izvedel, da bo pokrit z novo streho; Gehryjev Guggenheim v Abu Dabiju je po dvajsetih letih dobil datum; nad Detroitsko reko se je odprl most, čigar pilona posnemata lok hokejske palice; v Šenženu pa se je iz tal dvignil muzej, ki noče biti stavba, ampak pokrajina. Spodaj je kazalo tedna — kratek zemljevid, po katerem lahko skočite naravnost k zgodbi, ki vas kliče.
Vsaka zgodba ima spodaj svoj samostojen povzetek. Kjer smo našli fotografijo z jasno prosto licenco (javna last, CC0 ali CC BY / CC BY-SA), je vpeta skupaj s kreditom; kjer je nismo, je zgodba opremljena zgolj s povezavo do vira. Tokrat smo potrdili štiri proste fotografije.
Osrednja tema: Unesco vpiše Aaltove stavbe — modernizem dobi dom
28. julija 2026 je Unesco na seznam svetovne dediščine vpisal trinajst stavb v Finski, ki so jih zasnovali Aino, Elissa in Alvar Aalto. Skupina nosi ime Aalto Works in je ena od petindvajsetih letošnjih novih vpisov. Do tega dne Finska na seznamu ni imela nobenega primera moderne arhitekture — kar je za državo, ki je modernizmu dala enega njegovih najtoplejših glasov, presenetljiv podatek.
Pet stavb stoji v Helsinkih: Aaltova hiša, ki sta jo zakonca Aino in Alvar dokončala leta 1936; atelje Studio Aalto iz leta 1955, kjer je nastajala večina poznejšega opusa; Zavod za nacionalne pokojnine KELA; Kulturna hiša; in Finlandia. Preostalih osem je razsutih po deželi: stanovanjska soseska tovarne celuloze Sunila, sanatorij Paimio, mestna hiša Säynätsalo, civično središče Seinäjoki, eksperimentalna hiša Muuratsalo, Aaltov kampus univerze v Jyväskyli, cerkev Treh križev in vila Mairea.
Utemeljitev vpisa ni slogovna. Unesco je stavbe izbral zaradi njihovega prispevka k oblikovanju moderne arhitekture v svetovnem merilu in zaradi njihovega pristopa k načrtovanju za dobro počutje. To je nenavadno natančna beseda za uradni dokument in prav ona je jedro zgodbe.
»Serija Aalto Works je edinstvena tako z nacionalnega kot z mednarodnega vidika,« je povedal Tommi Lindh, direktor Fundacije Alvarja Aalta. »Do te razglasitve Finska na Unescovem seznamu svetovne dediščine ni imela nobenega objekta moderne arhitekture. Ta mesta dokazujejo univerzalno vrednost človeku osredotočenega pristopa Aaltovih k arhitekturi in oblikovanju, ki je združeval funkcionalnost, lepoto in globoko razumevanje vsakdanjega življenja ljudi.«
Ustavimo se pri sanatoriju Paimio, ker je v njem vse. Aalto ga je zasnoval v času, ko tuberkuloze še ni bilo mogoče zdraviti z zdravili — zdravilo sta bila zrak in svetloba. Zato ni načrtoval stavbe, ampak režim: balkoni, obrnjeni tako, da bolnik leži v soncu; stropi, pobarvani v mirno barvo, ker bolnik gleda navzgor; umivalnik, oblikovan tako, da voda ne pljuska in ne moti soseda; svetilke, postavljene izven bolnikovega vidnega polja. Stol Paimio je nastal iz vprašanja, pod katerim kotom naj sedi človek s prizadetimi pljuči, da bo laže dihal. To ni oblikovanje predmeta — to je oblikovanje dneva.
In prav zato je vpis pomemben zdaj. Aaltova drža je bila vedno tiha protiutež tistemu delu modernizma, ki je hišo razumel kot stroj: namesto belega, univerzalnega, brezčasnega je ponudil leseno, lokalno, ukrivljeno — arhitekturo, ki se prilagodi človeku, ne obratno. Za nas, ki projektiramo v Sloveniji, je iz tega mogoče vzeti nekaj zelo praktičnega. Aalto ni delal boljših stavb zato, ker bi imel več denarja ali lepše parcele. Delal jih je bolje zato, ker si je zastavljal manjša, konkretnejša vprašanja: kje bo človek sedel, kam bo pogledal, kaj se bo dotaknil z roko. Odgovori na taka vprašanja se ne vidijo na razglednici — vidijo se v tlorisu in v detajlu. Unescov vpis pravi, da so prav ti odgovori tisto, kar je vredno hraniti za prihodnje rodove. (Dezeen)
Dulles: kaj storiti s spomenikom, ki mu je zmanjkalo prostora
29. julija je ameriško ministrstvo za promet skupaj z upravo washingtonskih letališč in letalsko družbo United Airlines predstavilo idejne upodobitve prenove Mednarodnega letališča Dulles pri Washingtonu. Predsednik Donald Trump je povedal, da je zasnove izbral »po obsežnem pregledu več kot tridesetih predlogov najboljših arhitektov na svetu«; na razpis za informacije, objavljen konec lanskega leta, so se med drugimi odzvali biroji Zaha Hadid Architects, Adjaye Associates in Grimshaw.
Zanimivo — in za stroko pomenljivo — je, da trenutno noben arhitekturni biro ni uradno vezan na projekt. Predstavnik družbe United Airlines je za Dezeen povedal, da je idejne upodobitve mogoče pripisati kar njihovi organizaciji. Gre torej za slike, ne za projekt.
Kaj te slike kažejo? Nagnjeno konstrukcijo s pasom visokih oken, pritrjeno neposredno na Saarinenovo stebriščno zasnovo; nagnjene krake, ki se od glavnega terminala širijo na obe strani; nove in prenovljene prstne pomole namesto sedanjih C in D; predore, ki naj bi nadomestili mobilne čakalnice — tiste nenavadne dvižne vozove, ki so bili prav tako del Saarinenove izvirne zamisli. Zraven še parkirna hiša, za katero je Trump dejal, da bo »največja garaža na svetu«. Ministrstvo navaja, da bo posegu dodanih 464.515 kvadratnih metrov površin ter da se naložba z dosedanjih 7 milijard dvigne na več kot 20 milijard dolarjev, financiranih z občinskimi obveznicami. United Airlines zatrjuje, da bo »ikonična zasnova glavnega terminala arhitekta Eera Saarinena ohranjena«.
Tu je vredno stopiti korak nazaj. Saarinenov terminal iz leta 1962 je ena redkih stavb, pri katerih je konstrukcijska logika hkrati čustvo. Streha ni položena na stebre — obešena je med njimi, kot pregib tkanine, napet med nagnjenimi betonskimi oporniki, ki se od tal odklanjajo navzven. Ko vstopiš, ne vidiš tramov in stebrov; vidiš eno samo potezo, ki lebdi. Saarinen je govoril, da je hotel ujeti občutek leta, in redkokdaj je metafora tako neposredno postala statika.
Prav zato je vprašanje, ki ga odpira ta teden, resnično in ne le politično: kaj storiti s spomenikom, ki mu je program prerasel telo? Dulles je bil zasnovan za 50.000 potnikov na leto in danes jih sprejme desetine milijonov. Nekaj mora zrasti. A obešena streha deluje samo, dokler ima okoli sebe zrak — dokler je silhueta berljiva proti nebu. Če se nanjo nasloni večja, nagnjena masa, ostane konstrukcija nedotaknjena, občutek pa ne. Sporočilo, ki ga upodobitve nosijo, je preprosto: ohraniti stavbo in ohraniti izkušnjo stavbe nista isto. Za vsakogar, ki dela s spomeniško zaščiteno gradnjo — tudi pri nas, kjer prizidki k obstoječemu tvorijo velik del prakse — je to najbolj uporabna lekcija tedna. (Dezeen)
Guggenheim Abu Dhabi: dvajset let in datum
28. julija je abudabijski oddelek za kulturo in turizem objavil, da se bo Guggenheim Abu Dhabi odprl 11. decembra 2026. Za stavbo, o kateri se govori od leta 2006, je to prvi trdni datum po dolgem času — in datum, ki ga njen avtor ne bo dočakal: Frank Gehry je umrl decembra lani, star 96 let.
Kronologija projekta je sama po sebi zgodba o tem, kako dolgo lahko traja velika kulturna stavba. Načrti so bili razkriti leta 2006. Gradnja se je začela leta 2011, nato pa je bila za nekaj let ustavljena in se je nadaljevala šele leta 2019. Leta 2021 je bil kot rok dokončanja naveden 2025. Zdaj, petnajst let po prvem izkopu, muzej dobi datum odprtja.
Ko bo odprt, bo s 42.000 kvadratnimi metri največji med štirimi Guggenheimovimi muzeji — večji od Gehryjevega lastnega Bilbaa, ki je leta 1997 postal merilo za vse, kar zmore arhitektura narediti mestu. Novo objavljene fotografije kažejo tisto, kar so Gehryjeve stavbe vedno počele: trkajoče se, med seboj zagozdene volumne, ki se ne poravnajo v eno samo formo. V njih bodo galerije različnih višin in značajev, ob njih pa središče za umetnost in tehnologijo, prostori za otroke, arhivi, knjižnica in konservatorski laboratorij. Muzej bosta skupaj upravljala Fundacija Solomona R. Guggenheima in abudabijski oddelek za kulturo in turizem.
»Guggenheim Abu Dhabi je muzej moderne in sodobne umetnosti in bo prostor srečevanja in izmenjave,« piše v izjavi oddelka. Gehry je leta 2021 projekt opisal kot »resnično razburljiv« in dodal: »Upam, da bodo to stavbo prebivalci Združenih arabskih emiratov vzeli za svojo in da bo to delo ostalo znamenje te dežele še mnogo let.«
Muzej stoji v kulturni četrti otoka Saadiyat, kjer je Gehry zasnoval tudi nedavno razkrito prizorišče uprizoritvenih umetnosti Dar al Funoon. Ob njem so že Nouvelov Louvre Abu Dhabi (2017) in Zayedov nacionalni muzej biroja Foster + Partners (december 2025). Na enem otoku se tako zbira nekaj najbolj razpoznavnih podpisov zadnjih tridesetih let.
Kaj o tem misliti? Nekje med letoma 1997 in danes se je »bilbajski učinek« izpel — ideja, da lahko ena ikonična stavba prezaposli celo mesto, je bila ponovljena tolikokrat, da je izgubila moč presenečenja. Saadiyat je najbolj koncentriran poskus, da bi se ta učinek dosegel z množico ikon hkrati. Odprtje decembra bo zato zanimivo iz dveh razlogov: kot zadnje veliko Gehryjevo delo, dokončano brez njega, in kot preizkus, ali skupina spektakularnih stavb ustvari kulturno četrt — ali pa je za to potrebno nekaj drugega, kar se ne da narisati. (Dezeen)
3XN v Šenženu: muzej, ki noče biti stavba
V okrožju Pingshan v Šenženu se je odprl Prirodoslovni muzej, delo danskega biroja 3XN, kanadskega B+H Architects in šenženskega Zhubo Design. S 100.000 kvadratnimi metri je največji prirodoslovni muzej v južni Kitajski. Ekipa je natečaj za lokacijo ob jezeru Yanzi dobila leta 2020.
Zasnova izhaja iz ene same, dosledno izpeljane odločitve. »Nič v naravi ni pravokotno,« pravi ustanovitelj 3XN Kim Herforth Nielsen. »Narava je brezoblična, dinamična, vedno v nastajanju. Od začetka je bila ambicija ustvariti ne stavbo, ampak kos pokrajine, ki je bil vedno tu — oblikovan z lokalno geologijo, vodo in časom.«
Ta stavek bi v drugem projektu ostal reklamni. Tu je preverljiv v snovi. Muzej se dviga iz tal s poševno streho in terasami, ki so dostopne neposredno s pritličja — streha je javna površina, po kateri se hodi ne glede na to, ali greš v galerije. Studii pravijo, da so tako hoteli spodbuditi »vsakdanjo rabo onkraj praga razstavišč«. To je majhna, a pomembna razlika: muzej ni škatla z vhodnino, ampak kos mesta, ki ga lahko uporabljaš tudi mimogrede.
Zunanjščina je odeta v pasove granita z odprtinami, ki naj bi delovale, kot da so izklesane vanj. Notranjost je razdeljena na pet stožčastih volumnov, povezanih s prehodi in atriji, ki spominjajo na jame. Granit ni naključna izbira: je najbolj »geološki« med gradbenimi kamni, material, ki nosi vidne kristale in v katerem je čas dobesedno berljiv. Če je vsebina muzeja 4,6 milijarde let zemeljske zgodovine, je logično, da je ovoj iz snovi, ki tisto zgodovino sama vsebuje.
Fotografij razstav še ni; pripravljajo jih z biroji Atelier Brückner in Museum Studio kot »poglobljena, medijsko bogata okolja«. Direktor muzeja Nan Zhaoxu je povedal: »Muzej združuje zbirke in raziskave, ki sledijo 4,6 milijarde let zemeljske zgodovine, a šele arhitektura naredi to zgodbo otipljivo. S tem, ko muzej spremeni v živo izobraževalno pokrajino — od strešnega parka do stožčastih galerij —, obiskovalcem omogoča, da znanost, naravo in kraj doživijo kot eno neprekinjeno pot.«
Fotografiral ga je Adam Mørk. Za našo prakso je najbolj prenosljiva prav ideja pohodne strehe: v gosto pozidanem okolju je peta fasada zadnji neizkoriščen javni prostor, ki ga premoremo — in v Šenženu je dokaz, da 100.000 kvadratnih metrov programa ni nujno ovira, ampak lahko postane hrib, na katerega se povzpneš. (Dezeen)
Most Gordieja Howa: lok hokejske palice nad Detroitsko reko
27. julija 2026 se je nad Detroitsko reko za javni promet odprl mednarodni most Gordieja Howa — po več kot sedmih letih gradnje in desetletjih načrtovanja. Povezuje Detroit v Michiganu in Windsor v provinci Ontario in je po navedbah upravnega organa Windsor-Detroit Bridge Authority (WDBA) prvi nov prehod med Ontariem in Michiganom v več kot šestdesetih letih. Projekt je vodila WDBA, zasnovo pa biro AECOM.
Številke so velike: šest voznih pasov na mostu, šestnajst cestninskih pasov in šestdeset pasov za kanadski in ameriški mejni pregled. Glavni razpon je po podatkih WDBA najdaljši med vsemi poševnimi mostovi v Severni Ameriki, 220 metrov visoka pilona pa sta med najvišjimi konstrukcijami v regiji. Ob obeh straneh so mejni pregledni objekti, po vsej dolžini mostu pa teče brezplačna pešpot in kolesarska steza.
Najlepši del zgodbe je oblikovni. Most nosi ime po kanadsko rojenem hokejistu Gordieju Howu, ki je igral za Detroit Red Wings — in arhitekt AECOM-a Erik Behrens je krivino pilonov zasnoval tako, da spominja na lok Howejeve palice sredi udarca. »Estetska privlačnost mostu je v izjemni vitkosti njegovega nežno ukrivljenega krova,« pravi Behrens. »Skupaj z nosilnimi kabli ustvarja vtis lahkotnosti in prosojnosti, ki kljubuje težnosti.«
Behrens je bil med prvimi, ki so se ob odprtju 27. julija zapeljali čezenj. Za obtežene inženirske konstrukcije velja, da je najtežje doseči prav to — da masa deluje lahka. Poševni most to zmore, ker so kabli tanki in ker je krov v razmerju do razpona neverjetno plitek; celotna teža se pretaka po nitih, ki jih z razdalje komaj vidiš. Da so pilonom dali še krivino, izpeljano iz gibanja športnika, je gesta, ki bi lahko bila okrasna — a ker je krivina konstrukcijsko smiselna, ni.
Zgodba mostu je tudi politična in ni prijetna. Načrtovanje se je začelo v dvatisočih. Most je v skupni lasti Kanade in Michigana, gradnjo pa je vnaprej financirala Kanada; po prvotnem dogovoru iz leta 2012 naj bi cestnina pripadala Kanadi, dokler dolg ne bi bil poplačan. Ameriški predsednik Donald Trump je nedavno poskušal zaustaviti odprtje in zahteval, da Kanada Združenim državam preda dodatni delež lastništva; ob grožnji s carinami se struktura dogovora znova pogaja. Kanada je zaradi tega Združene države odpovedala z otvoritvene slovesnosti 24. julija. WDBA je kljub temu most 27. julija odprla za promet.
Ostane podoba, ki je skoraj preveč očitna, da bi jo omenili — in ravno zato jo velja: most je edina zvrst arhitekture, katere celotni namen je povezovanje dveh bregov, in ta se je odprl sredi spora o tem, komu pripada. Konstrukcija je narejena za sto let; politika, ki jo obdaja, se lahko spremeni v enem tednu. Stavbe in mostovi običajno preživijo oboje. (Dezeen)
Taškent: deset stavb, ki jih je rodil potres
Poleg Aaltovih del je Unesco na letošnji seznam vpisal tudi deset modernističnih stavb v Taškentu, prestolnici Uzbekistana, zgrajenih med šestdesetimi in zgodnjimi devetdesetimi leti. Med njimi so muzeji, razstavišča, hoteli, stanovanjske soseske in znanstveni objekti. Vpis je nastal po obsežni raziskavi, ki jo je vodil milanski biro Grace skupaj z raziskovalcem Borisom Čuhovičem, Politecnico di Milano in birojem Laboratorio Permanente.
Izhodišče te arhitekture je katastrofa. Leta 1966 je Taškent prizadel potres in mesto je bilo obnovljeno v obsežni, hitri, sovjetsko organizirani akciji. Iz nje se je razvil poseben taškentski modernizem — jezik, ki je bil po sredstvih sovjetski, po podnebju in okrasju pa srednjeazijski.
Nekaj primerov pove več kot opis sloga. Panoramski kino Vladimirja Berjozina (1964) je po besedah raziskovalcev »prva srednjeazijska in ena prvih sovjetskih dvoran za panoramske in širokozaslonske projekcije«; njegov blok ima obliko, izpeljano iz dorskega stebra. Državni cirkus Genriha Aleksandroviča in Genadija Masjagina (1976) je videti kot leteči krožnik — in je poseben zato, ker so taškentski arhitekti vztrajali pri lastni zasnovi v času, ko so kolegi drugod lahko le prilagajali tipske moskovske projekte. Tržnica Čorsu Vladimirja Azimova in Sabirja Adilova (1980) pokriva največjo mestno tržnico z zeleno kupolo, pod katero je jeklena konstrukcija ostala vidna.
Najbolj presenetljiva je stanovanjska stolpnica Žemčug (Biser) arhitektke Ofelije Ajdinove iz leta 1985. Ajdinova je hotela ponoviti družbena razmerja tradicionalnih pritličnih sosesk mahal — in jih je zložila v višino: v stolpnici so nanizana troetažna viseča dvorišča, ki jih po besedah raziskovalcev »nima nobena druga stavba na svetu«. Sklop Heliokompleks Sonce (1987) približno 45 kilometrov iz mesta je z 12.090 zrcali ena največjih sončnih peči na svetu in lahko material segreje do 3.000 stopinj Celzija; podoben obstaja le še v francoskem Odeillu, a je uzbekistanski ambicioznejši.
Zakaj to vključiti v tedenski pregled iz Slovenije? Ker sta oba letošnja modernistična vpisa — finski in uzbekistanski — del istega premika. Modernizem je bil dolgo pripovedovan kot zgodba Zahoda, njegova dediščina pa obravnavana kot »premlada«, da bi jo bilo treba varovati. Ta teden je Unesco povedal drugače, in to na dveh koncih Evrazije hkrati. Za nas, ki imamo v Ljubljani, Novi Gorici in Velenju gosto plast povojnega modernizma, je to konkretna novica: stavbe iz šestdesetih in sedemdesetih niso stare gradnje pred rušenjem, ampak dediščina pred prenovo. Razlika je v eni sami odločitvi na začetku projekta. (Dezeen)
Hiše julija: pet zgodb o tem, kako se dotakniti tal
Dezeen je 1. avgusta objavil pregled petih najbolj branih hiš julija. Seznam je nenavadno koherenten: skoraj vse odgovarjajo na isto vprašanje — kako se hiša dotakne svojega kraja, ne da bi ga povozila.
Najbolj brana je bila Dulnain biroja Loader Monteith v škotskem Višavju. Gre za obnovo propadle kmečke hiše, ki so ji dodali prizidek iz počrnjenega macesna; ta razdeli dom v dve krili. Ključni podatek: približno 90 odstotkov izvirnih granitnih blokov stavbe je bilo ponovno uporabljenih pri gradnji. Fotografiral jo je studio Dapple Photography. To je najbolj neposredna možna ilustracija tega, kar smo v prejšnjih pregledih imenovali etika prenove — kamen, ki je že stal na tem mestu, ostane na njem.
Forest Villa MB arhitekta Toma Kneepkensa na Nizozemskem stoji pod mrežasto leseno streho, ki sega čez obris hiše. V strehi so odprtine, skozi katere rastejo drevesa; velike zasteklitve odpirajo poglede v gozd. »Namesto da bi se vsiljevala pokrajini, se arhitektura prilagodi naravnemu okolju in dopusti, da grajena struktura in obstoječe rastje soobstajata,« pravi Kneepkens. Luknja v strehi zaradi drevesa je detajl, ki stane — in prav zato je izjava.
Double Courtyard House biroja Roberts Gray Architects stoji na peščeni sipini pri Aucklandu na Novi Zelandiji in je zgrajena iz nabite zemlje. Znotraj njenih težkih zidov sta dve nasprotujoči si dvorišči — eno v senci, drugo izpostavljeno soncu —, okoli katerih so razporejeni bivalni prostori. Ta preprosta zasnova reši klimatsko vprašanje brez naprav: kadar je vroče, greš na eno stran, kadar je hladno, na drugo. Foto: Samuel Hartnett.
Casa Diez Pies mehiškega biroja Studio Font v Mazunteju je zasnovana kot niz stopničastih teras, ki se spuščajo po obalni pečini, nosi pa jo deset masivnih betonskih stebrov — od tod ime »Hiša desetih stopal«. Stebri niso le konstrukcija: v vsakem je skrit program — stopnišče, kopalnica, shramba. S tem se hiša tal dotakne le v desetih točkah in pobočje ostane skoraj nedotaknjeno. Foto: Alberstudio. (O tej hiši smo pisali že v pregledu 27. julija.)
Splitscape Residence biroja SpaceDNA v Indiji je večgeneracijska hiša, razporejena po polnadstropjih okoli oranžnega stopnišča, ovita v fasade iz perforirane pločevine. Zasloni, podobni tradicionalnim mrežam džali, filtrirajo svetlobo v notranjost, med drugim v trojno visok bivalni prostor v središču hiše, in hkrati omogočajo naravno prezračevanje. »Notranje oblikovanje smo namenoma pustili minimalno, da so prostorska izkušnja, svetloba in snovnost lahko stopile v ospredje,« je studio povedal za Dezeen. Foto: Studio f/8.
Skupni nauk teh petih hiš je skromnejši, kot bi si mislili: nobena od njih ni draga zaradi materiala, vse pa so premišljene zaradi razmerja do tal. Ponovno uporabljen granit, luknja za drevo, dve dvorišči, deset stebrov, perforirana kožica — to so odločitve, ki jih je mogoče sprejeti tudi na povprečni slovenski parceli, in prav one ločijo hišo, ki na kraju stoji, od hiše, ki na kraju živi. (Dezeen)
Namesto sklepa
Nit tega tedna je nit priznanja. Unesco je z dvema vpisoma — finskim in taškentskim — povedal, da modernizem ni več sodobnost, ki jo lahko poljubno prezidamo, ampak dediščina, ki jo je treba brati. Saarinenov terminal isti teden dobi predlog nove strehe in pokaže, kako tanka je meja med ohranjanjem stavbe in ohranjanjem tega, kar stavba počne s človekom. Gehryjev Guggenheim po dvajsetih letih dobi datum in s tem vprašanje, ali ikona še vedno zaleže. In v Šenženu, nad Detroitsko reko in v petih hišah po svetu se ponavlja isti, tiši odgovor: arhitektura, ki jo bomo čez petdeset let hoteli varovati, bo najbrž tista, ki je znala biti pozorna — na svetlobo, na teren, na to, kako človek v njej preživi dan. Točno tisto, za kar je Aalto ta teden dobil naslov.
Pogosta vprašanja
Katere Aaltove stavbe je Unesco vpisal na seznam svetovne dediščine?
Trinajst stavb pod skupnim imenom Aalto Works. Pet jih je v Helsinkih (Aaltova hiša, Studio Aalto, KELA, Kulturna hiša in Finlandia), osem pa drugod po Finski: soseska Sunila, sanatorij Paimio, mestna hiša Säynätsalo, civično središče Seinäjoki, eksperimentalna hiša Muuratsalo, kampus univerze v Jyväskyli, cerkev Treh križev in vila Mairea. Vpis je bil objavljen 28. julija 2026.
Zakaj je ta vpis pomemben?
Ker Finska pred tem na Unescovem seznamu ni imela nobenega primera moderne arhitekture. Utemeljitev poudarja prispevek Aaltovih k svetovni moderni arhitekturi in njihov pristop k načrtovanju za dobro počutje ljudi.
Kdaj se odpre Guggenheim Abu Dhabi?
11. decembra 2026, na otoku Saadiyat. S 42.000 kvadratnimi metri bo največji med štirimi Guggenheimovimi muzeji. Zasnoval ga je Frank Gehry, ki je umrl decembra 2025.
Kaj se dogaja s Saarinenovim terminalom na letališču Dulles?
Ameriško ministrstvo za promet je 29. julija 2026 predstavilo idejne upodobitve prenove, ki nad obstoječi terminal iz leta 1962 postavljajo novo nagnjeno konstrukcijo. Zaenkrat gre le za idejne slike — noben arhitekturni biro ni uradno vezan na projekt.
Povezani projekti
- OŠ Šentvid pri Stični — javna stavba, kjer sta svetloba in dnevni ritem uporabnikov izhodišče zasnove
- Vrtec Labod — prostor, zasnovan po meri otroka
- Köln — interier, delo s svetlobo in materiali
Sorodni članki
- Arhitektura tedna, 17. avgust 2026: Stene, ki znižujejo mrzlico
- Arhitektura tedna, 27. julij 2026: prst, beton in svetloba, ki išče prostor
- Hiša, ki zdravi: Paimio, Aalto in vrnitev svetlobe
- Svetilnik iz banke: Chipperfieldov Faro Santander
- Beton, ki nosi svetlobo: Zumthorjeve galerije nad Los Angelesom
- PURES-3: zahteve za energijsko učinkovitost stavb
- GZ-1 in ZUreP-3: novosti gradbene in prostorske zakonodaje
Viri
- Dezeen — UNESCO adds works of Aino, Elissa and Alvar Aalto to World Heritage List (28. 7. 2026)
- Dezeen — Saarinen's Dulles terminal set to be enveloped by Trump-backed airport (30. 7. 2026)
- Dezeen — Frank Gehry's Guggenheim Abu Dhabi set to open in December (28. 7. 2026)
- Dezeen — Sinuous form of Shenzhen Natural History Museum emulates "a piece of landscape" (28. 7. 2026)
- Dezeen — "Gently curving" Gordie Howe International Bridge opens between US and Canada (28. 7. 2026)
- Dezeen — Ten UNESCO-listed Soviet modernist buildings in Tashkent (28. 7. 2026)
- Dezeen — Dezeen's top five houses of July 2026 (1. 8. 2026)